Izdaja albuma
Želite izdati svoj lastni CD? Izdaja CD, online mastering, promocija in distribucija. Vse to so naše storitve. Obrnite se na nasAnketa
Prijava Na Novice
Šole |
 RepVsake toliko pride album, izdelek, od katerega ne pričakuješ nič. Avtorja ne poznaš, zato tudi dvomiš v njegovo kvaliteto. Ko pa slišiš prve takte, začutiš, da je nekaj drugačnega; kasneje, ko zadevo preposlušaš, pa ugotoviš, da gre pravzaprav za dobro glasbo in daš artistu respect. Zaradi dejstva, da te je presenetil, pa ti je še bolj všeč. Tak je Šoletov prvenec Lajf.
Mislim, kdo pa je že slišal zanj ali za ekipo Tmin tim, kateri pripada? Če kdo je, pa ni iz tiste okolice: svaka čast. Jaz priznam, da prej nisem še nikoli. Tudi nisem zasledil kakšne večje samopromocije, k čemur se vrnem na koncu. Šole sicer pravi, da ga ja pognal »uspeh« Iarie, ki je prvi postavil Tolmin na slo rap zemljevid, čeprav ni bil zares prvi: "... a svinjarija je bla kao, ko je Iaria izdal demo plato, zdej me zabija to… …prav zato sm dobu še večji filing delat to, kar sm že prej, pred vso tminsko rap hip hop bando …" Iaria se mu sicer na enem komadu tudi pridruži in prikaže, kaj naredijo izkušnje, saj suvereno z glasom in predvsem energijo povozi oba sodelujoča MC-ja, pa čeprav ne rapa nujno toliko bolje. Šoletova poglavitna značilnost je sicer, da rapa hitro. "Vem, da govorim več, kot bi smel, vem, da se borim za več kot sm imel, vem da je to moj edini cilj in da bom nekoč jebeno uspel …" V eno vrstico zmore navreči veliko besed, zato je težje razumljiv. Pa ne, da ne bi razločno izgovarjal, ampak je pač le hiter. Ravno to pa je tisto »nekaj«, kar te prisili, da večkrat poslušaš komade, saj moraš iti nekajkrat čez, da ujameš vse, da razumeš, kaj hoče povedati, oz. kaj je povedal. Način rapa mu torej lahko štejemo tako v dobro kot v slabo, a vsekakor bolj v prvo, saj ga naredi drugačnega, nekaj posebnega. Če bi bil malce počasnejši, bi se ga sicer bolje razumelo, bolj bi do izraza takoj prišle tudi lirike, v katerih je mestoma kar jezen, hecanja je bolj malo, pa zato več govora o težkem otroštvu in posledicah le-tega. "Moja zgodba govori o tem, kako do sm sm pršu, začelo se je kmal po tem, ko sm se s fotrom spru, okoliščine v katerih pač biu sm prisiljen poskrbet sam za sebe in it v svet z enim ciljem …" Vsebina na Lajfu je na momente kar intimna; Šole govori tudi o stvareh, o katerih mu ne bi bilo treba, in o katerih marsikdo ne bi želel govoriti. Lahko bi dejal, da je nek skupni imenovalec »jamranje«, ne gre pa za kako emo sceno, brez skrbi. "Da bil sm otrok enkrat v srečni družini, blo mi je gud, mel sm sobo, oprano robo, toplo vodo, res smooth, normalen lajf, dokler ni začelo vret in se vse spreminjat v to jebeno nočno moro …" Lajf pa ima privlačen tempo, komadi vseskozi ostajajo na nekem nivoju, se pa tempo vmes tudi sem in tja malce umiri. Potrebe po kakem resnejšem skipanju ni, čeprav na momente lahko pride do občutka rahle monotonosti. Gre torej za soliden izdelek, ki mu ne morem očitati kakih večjih napak ali pomanjkljivosti, slabosti. Podlage so v redu, lirike ok, zanimiv flow, občutek drugačnosti pa je tudi prisoten. Morda manjka nekaj več prilagajanja in spreminjanja flowa, tempa ter energije po komadih, ampak ni sile. Saj vmes se potrudi in malce zamenja flow, se poigra, tako da razbije komad, ampak bi lahko to delal še bolje. Moram pa tudi reči, da mi noben komad ne naredi tistega »wow« občutka, čeprav jih nekaj od ponujenih definitivno izstopa. Ti ti ostanejo v glavi in si jih želiš večkrat slišati. Je pa celoten projekt dobro narejen, vidi se, da so se fantje potrudili; CD-ji so natisnjeni, tudi ovitek je tak, kot mora biti, čeprav bi lahko bilj bolj domiseln. Tudi zvok je čist in poln, a nekoliko preveč plastičen. Podlage sicer so domače proizvodnje, kot Šole sam pravi: »zato bod tiho in ne komentiraj teh mojih bitov, ki so položeni kot jedilni pribor na prtiček, …« Dejansko je tak občutek: pribor na mizi je lahko različen, a se s postavitvijo kaj dosti ne moreš igrati. Tako je tudi s podobnostjo na tej plati. A, da ne bo pomote – podlage in biti so precej raznoliki, le nekaj »tistega« imajo skupnega in so malo dolgočasni, oziroma lepše rečeno, niso prav posebej razburljivi, no. Imajo pa nek svoj čar, ki je močnejši od slabosti. Ko sem prvič poslušal, mi plata ni bila najbolj všeč. Res je, da je bilo to na majhnem kuhinjskem radiu, upoštevati pa je potrebno tudi, da je začetek plate malce slabši. Komadom, ki jih je produciral Young Lord (ostale sta Šole & A.B.), nekaj manjka in mi niso najbolj všeč. Drugi del albuma je nato boljši, pa tudi kot celota mi je bil z vsakim poslušanjem boljši in mi je bil vsakič bolj všeč. Podlage in Šoletov glas in stil se res lepo ujamejo skupaj, zvenijo skladno in poslušljivo. Tokrat so tudi refreni zadovoljivi, nekateri grejo v uho, v bistvu pa noben ne pokvari komada, kar se rado dogaja. Pa tudi tega ni, da bi refreni vlekli ven. Imajo pa komadi standardno strukturo, kar zoper nič ne pripomore k razburljivosti. Šole bi znal biti zelo hvaležen kot gost na komadu. Da bi odrepal svoj del, pritegnil pozornost, popestril komad. Takole, ko je sam na komadu, postane nekoliko »tečen« čez čas, čeprav je to močno prestrog izraz. Tu gre spet za tisto monotonost, premajhno igranje in pač določene vokalne značilnosti in rimalne lastnosti. Kot je razvidno, mi je všeč, ampak če ga poslušam bolj v ozadju, da nisem osredotočen, mi je všeč še bolj, kar pa ni prav. Preslabo drži poslušalca, izgubi magnet. Objektivno si tako artist kot njegov prvenec zaslužita neko srednjo oceno, subjektivno pa sta pri meni še malce višje. Če se za konec vrnem na obljubljeno točko o (samo)promociji. Upam, da se motim, ampak bojim se, da bo ta plata spregledana, zato vam priporočam in svetujem, da ji daste priložnost. Zagotovo bo všeč še komu, kajti zame je eno lepših presenečenj leta, ki glasbeno vsekakor ni bilo slabo. Seznam komadov: 01. Sole - Intro ft. Mile
(vir: http://slorapfan.info/recenzije/767-sole-lajf)
Za več: www.myspace.com/ekipatmintim
|
